Psi v resnici ne potrebujejo veliko. Seveda potrebujejo ustrezno in kvalitetno prehrano, ustrezno opremo, socializacijo, veterinarsko oskrbo, družbo in morajo biti naučeni živeti v človeškem okolju. Ne potrebujejo pa nešteto ur šolanja, ukazov, stimulacij, verbalnega (in fizičnega) nasilja, nešteto neprimernih igrač, vsakodnevnih sprehodov, na katerih so 90 % časa pod ukazi in gredo lahko samo na hitro lulat in kakat … Poglejmo si 5 preprostih načinov, kako lahko v življenje našega psa uvedemo več preprostosti (in posledično več pasje sreče).
1. Sprehod začnimo meriti v minutah in ne v kilometrih.
Sprehod s psom je namenjen psu. Samo psu. Ne nam. To pomeni, da če se pes ustavi, ker želi povohati neko bilko trave, se tudi mi ustavimo in ga počakamo, da povoha do konca. Če nam je vseeno, ali na neki točki sprehoda zavijemo levo ali pa desno, sledimo psu – on izbira pot sprehoda. Zavedati se moramo, da pes sprehoda ne dojema tako kot mi. Ljudem je važno, da pridemo iz začetne točke po točno določeni, začrtani poti do kočne točke. Po vsej verjetnosti si zadamo še časovni limit, v katerem času moramo to pot prehoditi. Pes pa deluje ravno nasprotno – psa bi dejansko lahko peljali na nek travnik, ga tam spustili (oz. imeli na dolgem povodcu, če pes nima zagotovljenega odpoklica in tam psi ne smejo biti spuščeni), bili z njim tam približno pol ure (mu pustili, da si vzame čas za raziskovanje, vohljanje, tekanje, morda igro z drugim psom …) in ga odpeljali domov. Pes ne rabi prehoditi več kilometrov na dan, da je srečen in da se zmatra (kar je cilj veliko skrbnikom). Najbolj ga bo zmatralo raziskovanje in vohljanje. Psu je pomembno, koliko je lahko prevohal na sprehodu, koliko novih informacij je pridobil o okolju, ali je bil skrbnik na sprehodu sproščen in zadovoljen, ali lahko v miru opravi svoje potrebe po izločanju … Pes ne potrebuje ukazov, kratkega povodca, zategovanja, metanja žogic in točno določenega števila kilometrov v točno določenem časovnem okvirju, da se ‘zmatra’.
Ko greste naslednjič na sprehod, se v celoti posvetite umirjenosti – ustavite se in opazujte psa, kako vohlja, kako se mu premikajo nosnice, ko zelo osredotočeno ovohava kamen sredi poti. Opazujte pasjo telesno govorico. Če vam postane dolgčas, počnite to, kar počne pes, le da na svoj način – malo “poskrolajte” po družbenih omrežjih (vohljanje je v resnici pravzaprav točno to – zbiranje informacij o drugih) 😊 Kmalu boste ugotovili, da ni pomembno, koliko ste prehodili, ampak koliko časa ste bili zunaj skupaj s psom (tudi če sta skupaj dejansko prehodila komaj le pol kilometra). Od raziskovanja bo mnogo bolj utrujen in na koncu sprehoda tudi sproščen, kot pa od tekanja iz ene točke na drugo.
2. Metanje žogic zamenjajte s šnofkanjem
Šnofkanju pravim igri iskanju priboljškov. Ta igra je po mojem mnenju za človeka najlažja igra, ki se jo lahko igramo s psom. Igra v resnici ne zahteva nobenega napora, ne za psa ne za človeka. Enostavno po manjšem delu travnika ali šnofki posujete priboljške in pes jih bo iskal. To je to. Preprosto, kajne?
Pes po svoji naravi ni (več) lovec, temveč je mrhovinar oz. iskalec hrane. Če najde hrano, jo pač poje. S to igro dejansko samo posnemamo pasjo naravo (in s tem lahko tudi preprečujemo določene vedenjske težave, npr. pobiranje s tal).
Pes pri tej igri uporablja svoj nos, za ‘nagrado’ dobi priboljške in posledično tudi pridobiva na samozavesti. Poleg tega je igra v nasprotju z metanjem žogic zelo umirjena. Dokazano je, da se psu ob vohanju upočasnita dihanje in srčni utrip, kar vodi v na splošno bolj umirjenega, ki se lažje sooča z življenjskimi izzivi. Pri tej igri je pomembno samo, da pes pri šnofkanju ni lačen.
Več o šnofkanju si lahko preberete tukaj.
3. Poskusite en dan brez ukazov
Kot pravi naslov točke – samo poskusite. Mislim, da boste pozitivno presenečeni, saj dan ne bo v popolnem kaosu zaradi ne-ukazovanja vašemu psu, kot ste morda pomislili na začetku 😊
4. Psu začnite postavljati meje na psu razumljiv način
Kljub temu da vedno poudarjam, da morajo psi imeti dovolj svobode, možnosti izbire in pravico ‘biti pes’, še vedno naši psi živijo v našem okolju, ki pa ni nujno prilagojeno psom. Pes ne sme kar prosto tekati naokoli, pozdraviti vsakega, ki pride mimo, skakati na stole in mizo, zunaj pobirati hrano s tal, skakati na nas ob prihodu domov, prosjačiti za hrano, medtem ko jemo … In še bi lahko naštevali.
Verjetno večkrat na dan uporabite besedo »Ne!«, ko pes počne nekaj, česar ne sme. Brez skrbi, to je povsem normalen in popolnoma refleksni odziv v takšni situaciji. Prav vsi smo že kdaj uporabili to v resnici zelo neučinkovito besedo. Zakaj neučinkovito? Ker če bi bila beseda »Ne!« dejansko učinkovita, bi bili prav vsi psi na tem svetu popolnoma vzgojeni. Poleg tega pa pes ne govori našega jezika in v resnici sploh ne ve, kaj pomeni »Ne!« (razen če ga posebej naučimo).
Kaj lahko potem uporabimo namesto te čudežne besede, ki ne deluje? Psu lahko meje postavljamo na psu razumljiv način. Poglejmo si dva primera.
- Ko pridemo domov, pes skače na nas, ker nas je tako zelo vesel. Ne glede na to, kolikokrat smo mu že rekli, naj neha, to še vedno počne. Rešitev: ko vidimo, da bo pes skočil na nas, se s telesom obrnemo stran in psa ignoriramo, dokler skače. Ko se umiri, k njemu počepnemo in mu namenimo pozornost. Skakanje bo samo od sebe izzvenelo v nekaj dneh.
- Na sprehodu po poti zagledamo umazano lužo. Že vnaprej vemo, da se bo naš kuža pognal v njo, nam pa se tisti dan po sprehodu mudi na pomemben sestanek in psa ne bomo imeli časa temeljito okopati. Zato se odločimo, da psu ne bomo pustili v lužo. Imamo dva načina. Prvi je, da psa zvlečemo stran, mu večkrat povemo »Ne!« (ki jo pes po vsej verjetnosti ne razume), morda se nanj celo zaderemo. Drugi način pa je, da z našo telesno govorico (rahlim zasukom trupa) in manjšo spremembo poti naredimo kot nekakšen ovinek okoli luže. Seveda je treba pot v ta naš ovinek začeti dovolj zgodaj, še predno psa premami luža (s takšnim načinom bomo kasneje lahko ovinek začeli delati mnogo kasneje, tudi tik ob luži).
5. Obogatimo življenje našega psa
Pes ima mogočen nos, ki mu omogoča spoznavanje sveta skozi vonj. Preko vonja pridobi pomembne informacije o okolici, ljudeh in drugih živalih. Pes se med vohljanjem umiri, se skoncentrira in pade mu srčni utrip. Kljub temu da ta aktivnost deluje zelo umirjeno, se pes ob tem močno utrudi, sploh ko gre za nove vonjave, ki od njega zahtevajo še večjo stopnjo osredotočenosti. Poleg tega imajo tudi psi radi raznolikost. Raznolikost v smislu vonjav, teksture, okusov …
Poglejmo si nekaj primerov, kako lahko obogatimo življenje našega psa.
- Ko pridemo iz trgovine z vrečko različnih stvari, jo enostavno postavimo na tla in omogočimo psu, da prevoha, kaj vse je v njej. Seveda je priporočljivo pred tem odstraniti zadeve, za katere sumimo, da bi jih naš kuža z veseljem pohrustal, npr. salamo, sir …
- Prijatelja prosimo, da nam posodi nekaj stvari iz njegovega stanovanja. To so lahko kos kakšnega njegovega oblačila, torba, svinčnik, ki ga vsakodnevno uporablja, blazina iz sedežne, otroška ali mačja igrača …
- Psa vsaj enkrat na teden peljemo na sprehod v novo okolje, torej nekam, kjer naš kuža še ni bil oz. je zelo redko. Tako bo pridobil informacije o drugem okolju, ki ga ni vajen, o ljudeh in drugih živalih, ki se tam nahajajo. Prepričana sem, da ga bo vohljanje v novem okolju močno izmučilo. Namig: kadar nimamo veliko časa, lahko psa enostavno vzamemo s seboj, ko gremo v trgovino. Medtem ko mi nakupujemo, kuža počaka v avtu, nato pa skupaj naredimo kratek sprehod po parkirišču – kako veliko vonjav je šele na parkiriščih, kjer se vsakodnevno obrne več sto ljudi!
- Namesto, da psu ponudimo samo en tip suhomesnate žvečljivke, mu čim večkrat ponudimo več različnih možnosti, kar se tiče okusa, teksture, trdote in vonja, in kuža sam izbere tisto, ki mu v danem trenutku najbolj ustreza.
